Izbira pravih trgovinskih pogojev v mednarodni trgovini je ključnega pomena za obe strani, da se zagotovi nemoten in uspešen potek transakcije. Pri izbiri trgovinskih pogojev je treba upoštevati tri dejavnike:
Tveganja: Stopnja tveganja, ki jo je vsaka stranka pripravljena prevzeti, lahko pomaga določiti ustrezen trgovinski izraz. Če želi kupec na primer zmanjšati tveganje, lahko izbere izraz, kot je FOB (Free On Board), kjer prodajalec prevzame odgovornost za natovarjanje blaga na ladjo. Če želi prodajalec zmanjšati tveganje, lahko izbere izraz, kot je CIF (Cost, Insurance, Freight), kjer kupec prevzame odgovornost za zavarovanje blaga med prevozom.
Stroški: Stroški prevoza, zavarovanja in carin se lahko zelo razlikujejo glede na trgovinski pogoj. Pomembno je upoštevati, kdo bo odgovoren za te stroške, in jih vključiti v skupno ceno transakcije. Če se na primer prodajalec strinja s plačilom prevoza in zavarovanja, lahko zaračuna višjo ceno za kritje teh stroškov.
Logistika: Na izbiro trgovinskih pogojev lahko vpliva tudi logistika prevoza blaga. Če je na primer blago zajetno ali težko, je morda bolj praktično, da prodajalec poskrbi za prevoz in natovarjanje. Če pa je blago pokvarljivo, lahko kupec prevzame odgovornost za pošiljanje, da zagotovi hiter prispetek blaga v dobrem stanju.
Nekateri pogosti trgovinski pogoji vključujejo EXW (Ex Works), FCA (Free Carrier), FOB (Free On Board), CFR (Cost and Freight), CIF (Costs, Insurance, Freight) in DDP (Delivered Duty Paid). Pomembno je, da pred zaključkom transakcije natančno pregledate pogoje vsake trgovinske možnosti in se o njih dogovorite z drugo stranko.
EXW (Ex Works)
Opis: Kupec krije vse stroške in tveganja, povezana s prevzemom blaga v tovarni ali skladišču prodajalca.
Razlika: Prodajalec mora imeti blago pripravljeno le za prevzem, kupec pa poskrbi za vse ostale vidike pošiljanja, vključno s carinjenjem, prevozom in zavarovanjem.
Razporeditev tveganj: Vsa tveganja se prenesejo s prodajalca na kupca.
FOB (Prosto na krovu)
Opis: Prodajalec krije stroške in tveganja dostave blaga na ladjo, kupec pa prevzame vse stroške in tveganja po tej točki.
Razlika: Kupec prevzame odgovornost za stroške pošiljanja, zavarovanja in carinjenja po natovarjanju na ladjo.
Razporeditev tveganja: Tveganje se prenese s prodajalca na kupca, ko blago prečka ograjo ladje.
CIF (stroški, zavarovanje in prevoznina)
Opis: Prodajalec je odgovoren za vse stroške, povezane s prevozom blaga do namembnega pristanišča, vključno s prevoznino in zavarovanjem, kupec pa je odgovoren za vse stroške, ki nastanejo po prihodu blaga v pristanišče.
Razlika: Prodajalec poskrbi za pošiljanje in zavarovanje, kupec pa plača carine in druge stroške ob prihodu.
Razporeditev tveganja: Tveganje se prenese s prodajalca na kupca ob dobavi blaga v namembno pristanišče.
CFR (stroški in prevoznina)
Opis: Prodajalec plača stroške pošiljanja, ne pa zavarovanja ali kakršnih koli stroškov, nastalih po prihodu v pristanišče.
Razlika: Kupec plača zavarovanje, carine in vse stroške, ki nastanejo po prihodu v pristanišče.
Razporeditev tveganja: Tveganje se prenese s prodajalca na kupca, ko je blago na krovu ladje.
DDP (Dostavljeno z plačilom davka)
Opis: Prodajalec dostavi blago na določeno lokacijo in je odgovoren za stroške in tveganja, dokler blago ne prispe na to lokacijo.
Razlika: Kupec mora le počakati, da blago prispe na določeno lokacijo, ne da bi prevzel odgovornost za kakršne koli stroške ali tveganja.
Razporeditev tveganja: Vsa tveganja in stroške krije prodajalec.
DDU (Dostavljeno brez plačila davka)
Opis: Prodajalec dostavi blago na določeno lokacijo, kupec pa je odgovoren za vse stroške, povezane z uvozom blaga, kot so carine in druge pristojbine.
Razlika: Kupec nosi stroške in tveganja, povezana z uvozom blaga.
Razporeditev tveganj: Večina tveganj se ob dobavi prenese na kupca, razen tveganja neplačila.
Čas objave: 11. marec 2023
